Medicina miru
Moji starši so me že v rani mladosti učili globokega spoštovanja vsakega živega bitja; naj si bo za človeka, žival, celo polža, ki sem mu pomagal prečkati cesto, da ga ne bi pomedral avto, kot tudi spoštovanja do rastlin, dreves, vode in ravnovesja narave. Vsaka oblika življenja si zasluži pozornost in spoštovanje. Še posebej sem se lahko učil več načinov spoštovanja od kultur drugih ljudi. Vedno smo imeli ljudi v hiši, ki so prihajali iz vsega sveta, z različnimi navadami in prepričanji (rojen sem v Kanadi ...). Vse religije sveta so bile vredne spoštovanja, tudi če si niso delile istega prepričanja. Kot švicarsko-nemška družina (protestantskega izvora) živeli v italijansko govoreči Švici v zelo zaprti in močno katoliški vasi. Moja mati me je vedno učila, da čeprav nismo sledili njihovemu nauku, jih je bilo potrebno spoštovati na prvem mestu in da se moramo prilagoditi njihovim kulturnim navadam, tako da spoštujemo dejstvo, da je ta vas njihov dom.
Sčasoma sem ta občutek za enakost in univerzalno pravičnost vpil globoko vase. Gojil sem prepričanje, da bi morala imeti vsa živa bitja pravico do obstoja in uživanja v življenju. Vedno sem bil zaskrbljen, ko sem videl, da se ljudem in živalim godi krivica; jih slabo zdravijo, sramotijo, mučijo in prepuščajo lakoti, čeprav je dovolj hrane in prostora, v katerem bi lahko vsi živeli skupaj v miru.
Ko sem nekoliko odrasel, sem čutil, da moram živeti skladno s tem globokim občutkom, ki sem ga nosil v sebi . Zato sem zavrnil opravljanje vojaške dolžnosti (ki me je stalo 4 mesece v zapora v Švici), se boril proti jedrskim elektrarnam, proti mučenju in zlorabam in intenzivnim podpiranjem človekovih pravic. V želji pomagati ljudem, sem se v teh letih začel ukvarjati z komplementarno zdravstveno dejavnostjo; učil sem se različnih masažnih tehnik, shiatsu ter neinvazivnih manualnih obravnav hrbtenice. Prisegal sem na različna "alternativna" ali "naravna" zdravila, eksperimentiral z različnimi prehrambnimi navadami, postenjem itd. Takrat sem verjel, da je bilo "čiščenje" telesa nepogrešljivo za zdravje. Kljub temu sem ves čas imel možnost videti ljudi, ki so se počutili dobro, ne glede na to, da so jedli in pili vse po vrsti in kadili vse živo; po drugi strani pa so tisti, ki so sledili prepričanju "mens sana in corpore sanum", pogosto živeli slabo, v skrbeh in včasih celo z resnimi patologijami. Na eni strani sem čutil veliko zmede in neskladnosti z vsem, kar je rečeno v zahodni - redukcionistični medicini ter v različnih nekonvencionalnih ali naravnih metodah in terapijah. Po drugi strani sem v sebi in ljudeh, ki so me zaprosili za pomoč, čutil močan strah pred tem, da bi zagrešili napako, ali da bi storili nekaj "narobe" za naše zdravje in bi nato bilo še slabše, da bi se "se okužili" in zato zboleli in umrli.
Nekega dne (pred skoraj 30. leti) mi je nek klient prinesel knjigo "Geneza rakastih obolenj", ki jo je napisal dr. Hamer in mi rekel: "Prepričan sem, da vas bo zanimalo!" Zagotovo bi knjigo dal na kup knjig za branje takrat, "ko bom imel čas" ... če ne bi "slučajno" naslednji klient, ki je prišel k meni dejal: "Jaz se zdravim s Hamerjem ..."! Istega večera sem prebral to knjigo in občutil močno čustvo, kot da bi moja tesnoba dolgoletnih iskanj rešitev za blaginjo ljudi našla razrešitev ... v tistem trenutku nisem vedel, kako velika je bila ta sprememba paradigme, vendar intuitivno sem čutil, da ta odkritja predstavljajo novo možnost in so naredila vrzel miru v trdi steni "boja proti boleznim".
Danes, po skoraj 30 letih študija, osebni preverbi, svetovanju ljudem in poučevanju o 5 Bioloških Zakonih (5LB) lahko z gotovostjo rečem, da je to znanje temeljno za novo dobo, ne le za medicinsko stroko, temveč predvsem kot pomoč za našo osebno, duhovno in družbeno izbiro. Poglobljeno znanje 5LB, nam omogoča natančno opazovanje, da čeprav lahko drži rek "zdrav um v zdravem telesu", je temeljna paradigma v resnici "zdravo telo v zdravem čustvu".
Poznavanje etiologije (izvor) procesov v telesu (ki se v danem trenutku izkažejo za “koristne”, drugič pa so “patološki” in jih poimenujemo “bolezni”), nam omogoča opazovati, kako so ti procesi odziv na določeno čustveno izkustvo, ki je unikatna za vsakega posameznika.
To znanje nam narekuje novo veliko odgovornost! Če namreč vemo, da lahko ob vsakem srečanju z osebo na profesionalnem nivoju, med terapevstko obravnavo povzročimo čustvene situacije, ki lahko nemudoma glede na posameznikovo doživljanje sprožijo organski in vedenjski odziv, potem se z upoštevanjem spoštovanjem do vsakega živega bitja, ne moremo več privoščiti intervenirati na površen in ošaben način!
Vsako naša intervencijo in komuniciranje je potrebno tehtno oceniti ali res doprinaša k osebnemu miru drugega. Naša podpora ljudem v stiski mora biti učinkovita in mora upoštevati dva nivoja: organski nivo, s svojo objektivno urgentnostjo in čustven nivo, s svojo subjektivno urgentnostjo. Podpirati nekoga v stiski postane torej izjemno rahločuten akt, saj po eni strani imamo očitne organske stvari, ki jih enostavno vidimo, pri čemer je potrebno zanti oceniti objektivno urgentnost, po drugi strani pa delujemo na čustveni ravni, ki mora upoštevati notranji čustveni svet osebe, ki je pred nami.
Poznavanje natančnih korespodenc med čustvom - cerebralnim območjem - udeleženim tkivom, ki ga nadzoruje določeno območje možganov, vemo, kako pomembno je, da se osebi omogoči, da se počuti razumljeno in v empatiji (skladnost) z zdravstvenim delavcem h kateremu se je zatekla po pomoč. Natanko namreč vemo, koliko novih aktivacij (novih organskih procesov), se aktivira kot posledica strahu občuta tesnobe v situacijah konekdo doživlja, da se bori za svoj obito in nima možnosti izhoda itd. In ker so to skoraj vedno dodatne (iatrogene) situacije, ki povzročajo nevarne zaplete.
Kaj lahko potem porečemo o Zdravniški zbornici, ki še danes zavezuje svoje člane, da delujejo kot avtomati, in jih zavezujejo k uporabi vnaprej določenih protokolov, s trditvijo, da so "znanstveni"? (glej tukaj pomembno poglavje o epistemologiji, ki proučuje osnove, veljavnost in meje znanstvenega znanja). Kaj reči o tej inštituciji, ki posameznemu zdravniku preprečuje svobodo delovanja v skladu z vestjo in na znanstven način za dobro posameznega pacienta? Kaj reči o tem, da, če zdravnik zgolj izkaže zanimanje za to novo znanje o 5LB, mu zbornica grozi z izobčenjem?
Kaj pa populistično novinarstvo (glej opombo spodaj) ki zastrašuje, pristransko prikazuje (zaradi nevednosti ali skritih interesov ...), in obravnava ljudi, kot da bi bili množica idiotov? Ne glede na ogromno svetovno literaturo in mednarodne znanstvene skupnosti (ki jasno poudarjajo negotovost in velike omejitve posegov, ki so v medicini uradno obravnavane kot »znanstvene«), obsoja vsakogar, ki ne sledi »uradnemu protokolu« in ga označi kot neumnega, naivnega ali še slabše: da zavaja iz "prave poti". Vsakega zdravnika ali zdravstvenega delavca, ki se ne poslužuje uradnega protokola, pa označi za čarovnika ali “šarlatana”…?
Opomba: lahko označimo kot populistično nastopanje nekaterih politikov in novinarjev, ki posedujejo veščine obračanja besed in obilice pretkanosti s pomočjo katere izvajajo prijeme moči in nadzora pod pretvezo, da ščitijo šibke, a v resnici uporabljajo besede, ki širijo sovraštvo in strah med ljudmi (žalosten primer je tale oddaja na Rai3: "Presa Diretta" objavljene 16 januarja 2017 katero si lahko v celoti ogledate v oddelku “Video”).
V spoštovanju do vsakega posameznika, v spoštovanju do univerzalnih človekovih pravic, zahtevamo za vsakega posameznika, za posameznega pacienta, za vsakega zdravnika in izvajalca zdravstvene dejavnosti pravico do ustrezne in korektne informiranosti in pravico izbirati s konsenzom in poznavanjem vzroka skupaj s svojim zdravnikom ali strokovnjakom iz področja zdravja svojo lastno pot do zdravja. Promoviramo eno in edino medicino, medicino, ki temelji na znanosti, ki jo je mogoče preveriti in ki je spoštljiva do vsakega posameznika v vsej svoji intimi in notranjemu svetu percepcij, prepričanj in pričakovanj:
Univezalno pravico: medicino miru
Mark Ulrich Pfister